Vloga staršev pri konstruktivnem odzivanju na medvrstniško nasilje: kako ravnati, če vaš otrok doživlja, izvaja ali opazuje medvrstniško nasilje?

Že nekaj tednov opažate, da se vaša sedmošolka Tinka vede drugače. Iz šole prihaja potrta, večinoma je malodušna, večino časa preživi v sobi, prej rednih popoldanskih druženj s sošolkami ni več. Ko jo povprašate, kako gre njeni najboljši prijateljici Zarji, samo zamrmra, da Zarja ni več njena prijateljica. Več ne želi povedati, ob vaših podvprašanjih postane zadirčna in vas obtoži, da se vtikate v njeno zasebnost. Skrbi vas in tolažite se, da gre za običajna najstniška nihanja razpoloženja in vrstniške spore.

Danes pa vam je Tinka objokana povedala, da je v šoli grozno, ker je vplivnejša sošolka vsa dekleta obrnila proti njej. V šoli je osamljena in zdi se ji, da sošolke ves čas nekaj šušljajo ter da so začele o njej po šoli širiti govorice. Tudi iz pogovorov na Snapchatu so jo povsem izločile. Pretreseni ste in besni; počutite se nemočne in ne veste, kaj sploh lahko naredite.

Morda berete ta prispevek, ker doživljate kaj podobnega in na spletu iščete napotke, kako se konstruktivno odzvati in kako ravnati. Spoznanje, da otrok doživlja medvrstniško nasilje, je za večino staršev zelo boleče, in naš naravni odziv je, da si otroka želimo zaščititi. Povsem naravno je, da bi najraje poklicali mamo te najbolj vplivne sošolke in ji napeli nekaj krepkih. Da bi odvihrali v šolo in razredničarki očitali, da ni opazila, kaj se dogaja, ter zahtevali, naj zadeve nemudoma uredi. Vendar pa ni zelo verjetno, da bi tak nereflektiran odziv, ki pretežno odraža vašo prizadetost in bolečino, vašemu otroku koristil in prispeval k njegovemu učenju o tem, kako konstruktivno reševati težke situacije.

Prav strah pred takšnim odzivom je najbrž vsaj delno tudi razlog, zakaj vam vaš otrok za dogajanje ni povedal že prej. Ker ve, da bi takšen odziv situacijo zelo verjetno le še poslabšal.

Zrel in empatičen odziv staršev je v situacijah, podobnih opisani, izjemno pomemben. Prav takšne situacije so ključne za ohranjanje in izgrajevanje zaupanja ter podpornega odnosa z otrokom. Vaš otrok v takšnih situacijah potrebuje starše, ki so pripravljeni slišati, kaj se dogaja, si prizadevati razumeti problem ter zrelo in konstruktivno prispevati k njegovemu reševanju.

Prvi korak k takšnemu odzivanju je, da razumete, da je medvrstniško nasilje v večini primerov skupinski pojav, ki presega odnos med tistim, ki nasilje izvaja, in tistim, ki ga doživlja. Zelo je povezan z značilnostmi delovanja celotne vrstniške skupine, zato ga je pomembno obravnavati in reševati tam, kjer se je začel – v šoli.

Medvrstniško nasilje kot skupinski pojav

Medvrstniško nasilje je opredeljeno kot namerna uporaba telesnega, besednega, odnosnega, spolnega ali spletnega nasilja nad vrstnikom, ki se običajno ponavlja oziroma dogaja dlje časa (čeprav je lahko kot medvrstniško nasilje opredeljen tudi en sam dogodek, ki ima za otroka hude posledice – na primer objava žaljivega sporočila ali fotografije na družbenih omrežjih).

Ni vsak pretep, prepir ali konflikt medvrstniško nasilje; o medvrstniškem nasilju govorimo, kadar obstaja izrazito neravnovesje moči med tistim, ki nasilje izvaja, in tistim, ki ga doživlja: gre bodisi za prevlado v telesni moči ali pa (še pogosteje) za to, da je tisti, ki izvaja nasilje, v skupini bolj vpliven, ali pa je tistih, ki izvajajo nasilje, več.

Tisti, ki nasilje doživlja, je tako v položaju, ko nadaljnji potek dogodkov niti ni odvisen od njegovega odziva. Ne glede na to, kaj v situaciji reče ali naredi, ni zelo verjetno, da bo to potek dogodkov spremenilo. Zato odzivi staršev in/ali učiteljev tipa »Daj ga nazaj« ali »Postavi se zase« niso prav uporabni: če bi se otrok, ki nasilje doživlja, zmogel postaviti zase, to ne bi bilo več medvrstniško nasilje.

Otrok ali mladostnik, ki doživlja vrstniško nasilje, je torej v izrazito neenakem, šibkejšem položaju.

Medvrstniško nasilje se lahko zgodi komurkoli; vendar pa kronično medvrstniško nasilje pogosteje doživljajo otroci in mladostniki, ki so manj vključeni v vrstniško skupino, ker odstopajo od tega, kar skupina vrednoti kot zaželeno in »prav«. Za tiste, ki nasilje izvajajo, pomenijo takšni učenci najlažjo tarčo, saj se zanje običajno nihče ne postavi oziroma jih ostali ne zaščitijo.

Zaradi vse večjega vpliva izvajalcev nasilja tudi na opazovalce postajajo otroci in mladostniki, ki nasilje doživljajo, vse bolj osamljeni. Tako ne trpijo le zaradi neposrednega nasilja, ki se izvaja nad njimi, pač pa tudi zaradi njegovih posledic – vse večje socialne izolacije.

Zaradi vsega tega je za otroke in mladostnike, ki doživljajo medvrstniško nasilje, praktično nemogoče, da bi se z njim spoprijemali sami. Pri tem nujno potrebujejo pomoč odraslih, in sicer tako v šolskem kot v družinskem kontekstu.

Kako pomagati, je seveda vedno odvisno od prepleta številnih dejavnikov (npr. starosti otroka, vrste nasilja, pripravljenosti šole za sodelovanje …), vendarle pa je smiselno upoštevati naslednje:

Poskušajte zadržati svoj odziv (jezo, prizadetost, nemoč …) in najprej dobro prisluhnite otroku. To zahteva veliko potrpežljivosti; čeprav ste tudi sami v stiski, na otroka ne pritiskajte in mu omogočite dovolj časa – njegova pripravljenost spregovoriti o nasilju je odvisna tudi od tega, koliko podpore in sprejemanja bo zaznal na vaši strani. Nikoli za dogajanje ne krivite otroka.

Vaša podpora in razumevanje bosta v procesu reševanja situacije ključna, saj – žal – do sprememb v nobenem primeru ne bo prišlo čez noč.

Potem ko ste otroku dobro prisluhnili in mu omogočili, da izrazi, kar doživlja, je smiselno skupaj z njim poiskati načine, kako bi v situaciji vendarle postopno prevzel nekaj nadzora; kako se lahko postavi zase, kako se lahko ob ponovnem nasilju vrstnikov drugače odzove in kako naj poišče pomoč. Pomembno je, da pri tem niste pretirano zaščitniški, saj je bistveno, da se otrok sam nauči spoprijemanja s problematičnimi situacijami – pomagajte le toliko, kot je treba.

Otroku pojasnite, da se stvari lahko spremenijo. Seveda nihče nima čarobne palice, s katero bi bilo mogoče na hitro vse urediti, a če bo nekomu na šoli (razredničarki ali svetovalni službi) povedal, kaj se dogaja in kako se ob tem počuti, je zelo verjetno, da bo postopoma bolje. Otroci, predvsem mlajši, velikokrat ne želijo povedati, kaj se jim dogaja, ker to razumejo kot tožarjenje.

Pojasnite otroku razliko med tožarjenjem in poročanjem: ko iščeš pomoč, ne tožariš, ampak prosiš za zaščito in pomoč. Povejte mu, da ima vsakdo pravico, da se v šoli počuti varnega.

Takoj ko je mogoče, se povežite z otrokovo razredničarko oziroma razrednikom in/ali svetovalno službo. Opišite, kaj se je zgodilo. Če menite, da lahko to otrok (v višjih razredih osnovne šole) naredi sam, ga v tem podprite in mu stojte ob strani. Zaupajte, da bodo na šoli razumeli svojo odgovornost in da bodo situaciji kos. Večina učiteljev dobro pozna problematiko medvrstniškega nasilja in se zaveda svoje odgovornosti, da zaščitijo učence, ki se jim to dogaja.

Če se vam zdi, da v šoli niste bili slišani, spoštljivo, a odločno vztrajajte. Bistveno je, da šola prevzame odgovornost dela s celotno skupino/razredom, v kateri se nasilje dogaja, še zlasti s tistimi, ki nasilje izvajajo, in s tistimi opazovalci medvrstniškega nasilja, ki ga s svojimi odzivi krepijo. Pomembno je, da se zavedate, da je to »tek na dolge proge« – vzorci odnosov in vedenj v razredu se spreminjajo postopoma.

Tudi če je bil otrok v šoli slišan in si njegovi učitelji prizadevajo postavljati jasne meje nasilnemu vedenju ter postopno spreminjati vrstniške odnose v razredu, še naprej zelo potrebuje vaše razumevanje, pomoč in podporo. Kar se mu dogaja, je zanj pomembna učna situacija – uči se o sebi in drugih. Omogočite mu, da pridobi izkušnjo, da je vreden in pomemben tak, kakršen je – da se mu ni treba spreminjati, da bi ga sprejemali in imeli radi. Ob tem mu omogočite razmislek, kaj lahko naredi, da se bo v šoli počutil bolje, bolj povezanega z drugimi.

Obsodite nespoštljivo vedenje sošolcev, a ga ne pripisujte njihovi nesramnosti ali hudobiji: največkrat je v ozadju izvajanja medvrstniškega nasilja želja po priljubljenosti in statusu v razredu – učenci, ki izvajajo medvrstniško nasilje, tega načeloma ne počnejo, ker bi bili slabi ljudje, ampak ker s tem dobijo to, po čemer hrepenijo – pozornost in strahospoštovanje sošolcev.

Kaj pa, če moj otrok izvaja medvrstniško nasilje?

Od razredničarke svojega šestošolca Vida ste prejeli sporočilo, v katerem vas prosi, da se oglasite na govorilni uri. Kot razlog navede, da so ji učenci povedali, da je Vid skupaj s skupino svojih prijateljev do nekaterih sošolcev med odmori zelo nesramen – obmetava jih s papirčki in je do njih žaljiv.

Kako bi se počutili, če bi prejeli takšno sporočilo? Bi bili prizadeti? Bi se odzvali zaščitniško, češ, to mora biti nesporazum, moj sin se nikoli ne bi vedel tako? Bi bili užaljeni, jezni na učiteljico? Bi se spraševali, kje ste zgrešili pri vzgoji?

Vse to so povsem naravni, normativni odzivi in dobro je, da ste jih ozavestili in prepoznali. Na srečo je govorilna ura šele čez dva dni in do takrat boste svojo prizadetost zagotovo lahko nadzorovali do te mere, da boste učiteljici zares pozorno prisluhnili. Smiselno je, da se pred tem pogovorite z otrokom in slišite tudi njegovo plat zgodbe.

Prejeti informacijo, da se otrok vede neprimerno, nesramno, brezobzirno ali grobo do drugih, je za starše zelo težko. Če želite otroka vzgojiti v spoštljivega in empatičnega človeka, je pomembno, da takšna sporočila slišite. In jih razumete kot povratno informacijo, da je treba vedenje vašega otroka nekoliko »uokviriti«.

Otroci in mladostniki, ki izvajajo medvrstniško nasilje, tega ne počnejo, ker bi bili slabi ljudje. Tudi ne, ker bi bili nevzgojeni. Največkrat je grobo, nesramno vedenje v razredu način, kako pridobiti pozornost vrstnikov – otroci, še bolj pa mladostniki pogosto preverjajo, ali lahko na tak način med vrstniki krepijo svojo priljubljenost in status. Če jim to uspeva, je njihovo vedenje nagrajeno – in jasno je, da bodo z nasilnim vedenjem še naprej poskušali krepiti svoj položaj v razredu.

To ne pomeni, da za svoje vedenje niso odgovorni – seveda so. In pomembno je, da jim to tudi odločno poveste in zahtevate, da se prenehajo tako vesti. Ob tem pa je pomembno, da razumete, da so v ozadju njihovega vedenja povsem naravne človeške potrebe in motivi. Obsodite torej otrokovo vedenje, ne otroka. Sporočilo, da je takšno vedenje nedopustno, mora biti izrečeno na način, ki sporoča, da otroka sprejemate, spoštujete, ga imate radi in si ga prizadevate razumeti.

Samo ob vaši podpori in razumevanju bo lahko otrok svoje vedenje postopno spreminjal. A pozor, ne zamenjujte podpore in razumevanja s potuho.

Mlajši otroci se včasih vedejo nasilno tudi zato, ker še ne zmorejo uravnavati svoje jeze, užaljenosti ali drugih močnih čustev ali pa ker se še ne znajo drugače vključiti med vrstnike. V takih primerih – torej kadar otrok svoje vedenje težko nadzira zaradi še pomanjkljive samoregulacije – kaznovanje ne bo kaj prida zaleglo. Seveda je pomembno otroku ob takem vedenju vztrajno sporočati, da to ni sprejemljivo, obenem pa mu pomagati pri učenju, kako svoje vedenje in čustva bolje nadzirati. Pomembno je, da to razumejo in podprejo tudi v šoli.

Otrok kot opazovalec medvrstniškega nasilja

Vaš petošolec vam pretresen poroča, da se skupina sošolcev med odmorom zabava tako, da se norčujejo iz sošolca. Sin je v stiski, ker mu je hudo za sošolca in ve, da ni prav, kar se mu dogaja, obenem pa si ne upa ničesar reči, ker se boji, da se bodo potem norčevali tudi iz njega.

Šola je neizogibno prostor, kjer se učimo o sebi in drugih – kdo smo, kako nas vidijo drugi, kaj pomeni biti (ne)uspešen, ali me odrasli slišijo in podprejo, ko sem v stiski, kako shajati z intenzivnimi čustvi, kako sobivati, kadar si nismo všeč ali se ne razumemo ... In otroci se tega učijo tudi skozi opazovanje, kako odrasli v šoli in doma rešujemo situacije, povezane z (medvrstniškim) nasiljem.

Tudi otrok, ki medvrstniško nasilje zgolj opazuje, je pogosto v stiski. Prisluhnite mu in mu povejte, da ste veseli, da vam je povedal, kaj se dogaja. Pojasnite mu, da se ljudje v skupinah velikokrat vedemo na način, ki ni nujno skladen z našimi osebnimi stališči in vrednotami, in da to, da v takih situacijah v razredu nihče ničesar ne naredi, ne pomeni, da nasilje vsi odobravajo.

Predlagajte mu, naj se o tem, kar se v razredu dogaja, pogovori s svojimi prijatelji – zelo verjetno je, da tudi drugi ne odobravajo nasilja nad sošolcem, a ker nihče ničesar ne naredi, vsi napačno sklepajo, da se sošolcem izvajanje nasilja zdi v redu. Če bodo med seboj izmenjali svoje poglede na dogajanje in uvideli, da razmišljajo podobno, jih bo to opolnomočilo za posredovanje.

Vendar pa situacijam medvrstniškega nasilja učenci običajno ne morejo biti kos sami – pri tem potrebujejo pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev. Otroku predlagajte, naj o dogajanju pove učiteljici (pri tem velja opozoriti, da to, da poskušaš zaščititi nekoga, ki je v stiski, ni tožarjenje). Če otrok tega ne zmore ali pa je že poskusil, pa ni bil slišan, je smiselno, da se z učitelji pogovorite tudi vi.

Medvrstniško nasilje preprečujemo z vzpostavljanjem in krepitvijo spoštljivih in skrbnih odnosov

Pogosto medvrstniško nasilje je praviloma odraz razredne dinamike, ki je taka, da je mogoče priljubljenost in položaj med vrstniki pridobivati in krepiti z izvajanjem nasilja. Takšne norme pa je mnogo lažje preprečevati kot spreminjati.

Del tega je načrtno in sistematično učenje učencev, kako spoštljivo sobivati v tako raznoliki skupnosti, kot je razred. Če takšnega učenja – imenujemo ga tudi socialno in čustveno učenje – v šoli ne podpremo načrtno in sistematično, se utegne zgoditi, da se bodo otroci in mladostniki v šoli naučili, da si ob nasilju nemočen, da v konfliktu zmaga močnejši, da je najbolj varno pogledati stran, kadar se komu dogaja kaj hudega, da je nasilje legitimen način, da dosežeš svoje, da odraslim ne gre zaupati …

Ključno vlogo pri vzpostavljanju strpnih in spoštljivih odnosov v razredu imajo seveda učitelji. Samo oni so tisti, ki lahko nagovarjajo celotno skupino in vplivajo na razvoj ugodne skupinske dinamike. Ogromno pa lahko naredimo tudi starši – s tem, da otroke z zgledom in skozi pogovore učimo spoštljivosti v odnosih, ne glede na to, ali nam je nekdo všeč ali ne. To je seveda zelo zahtevna naloga; gre za razvijanje zmožnosti, ki pogosto tudi nam odraslim dela težave. A majhni koraki v to smer imajo lahko dolgoročno pomembne učinke. In še pomembneje: moč staršev je predvsem v omogočanju občutenja pristnih, ljubečih in spoštljivih odnosov doma.

Za dobrobit tako otroka kot skupnosti lahko največ naredimo s tem, da otroku v odnosu zagotavljamo izkušnjo, da je sprejet, pomemben in vreden tak, kakršen je.

Avtorica članka: Katja Košir

Izr. prof. dr. Katja Košir je psihologinja, kot visokošolska učiteljica je zaposlena na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Predava bodočim učiteljem, psihologom in (inkluzivnim) pedagogom ter izvaja različna izobraževanja za zaposlene v vzgoji in izobraževanju. Raziskovalno in strokovno obravnava področja psihosocialnih in motivacijskih vidikov učenja, profesionalnega razvoja učiteljev in psihološkega svetovanja v izobraževanju ter si prizadeva ozaveščati o pomenu podpornih socialnih kontekstov za razvoj otrok in mladostnikov.

Kot izvajalka različnih izobraževanj za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja si prizadeva za prenos znanstvenih spoznanj v prakso ter za učinkovito povezovanje in sodelovanje med akademsko skupnostjo in vzgojno-izobraževalnimi ustanovami. Kot svetovalka in supervizorka sodeluje pri e-svetovalnici To sem jaz.

Je vodja Centra za vseživljenjsko izobraževanje Filozofske fakultete UM, vodja študijskega programa za izpopolnjevanje izobrazbe Pedagoško-andragoško izobraževanje ter koordinatorica Mini univerze Filozofske fakultete (promocija znanosti za osnovnošolce). Od leta 2012 je tudi članica uredniškega odbora in področna urednica pri reviji Psihološka obzorja.

Vir fotografij: Shutterstock
Vir fotografije avtorice: Osebni arhiv