S čuječnostjo je podobno kot s plavanjem: šele ko skočimo v vodo, lahko dejansko začutimo, kaj pomeni biti v vodi, in šele ko zaplavamo, dobimo izkušnjo, kaj pomeni plavati v njej. Ko se postopoma naučimo različnih vodnih vragolij, doživljamo vodo – in sebe v njej – drugače . Podobno je s čuječno pozornostjo.

Morda se začne z razumevanjem, da je to nekaj, kar koristi, o čuječnosti nekaj preberemo in se nam zdi smiselna. Če ostanemo pri premišljevanju o vajah in o spremembah, na katere naj bi čuječnost vplivala, se lahko kaj hitro zatakne.

Čuječnost se razvija z neposredno vadbo, tej vadbi pogosto rečemo meditacija, lahko pa bi jo poimenovali tudi koncentracija, osredotočanje, zavedanje. V osnovi gre za prepoznavanje lastnega doživljanja s čim manj tuhtanja in presojanja. Paradoksalno s čim bolj jasnim prepoznavanjem trenutnega stanja pogosto pride tudi jasna zamisel, kako v določeni situaciji delovati konstruktivno.

Zanimivo je, da se lahko otroci kaj hitro prepustijo izkušnji sprejemanja svojega počutja takšnega, kot je, spomnijo se lahko na svojo zmožnost samoregulacije in si v ključnih trenutkih izberejo čuječen način delovanja, ki ne pomeni borbe z občutji, pač pa odziv, skrb zase.

Na primer, sredi tekme ekipa izgublja, vsi so živčni. Fant, vključen v program čuječnosti v šoli, se jasneje zave svoje živčnosti v telesu, spomni se, da bi bilo najbrž bolje, da se umiri, ustavi. Za trenutek, dva podoživi mirnost, ki jo je spoznal v kratkih vajah čuječnosti v šoli. Na koncu njegova ekipa zmaga, čuječno nepresojajoče prepoznavanje situacije mu je omogočilo osredotočanje na igro in ne na izgubljanje in živčnost. Drug fant pove, da če se med tekmo ne bi spomnil na občutek mirnosti in ga podoživel, bi v jezi najverjetneje brcnil igralca nasprotne ekipe, tako pa je kljub kasnejši izgubi nekako užival v igri. Iz njega kar veje ponos, da se je lahko tako obvladal, in to brez jeze na svoja občutja.

Kratke izkušnje vaj čuječnosti otroke spomnijo na način, kako smo lahko prisotni v tem divjem in nepredvidljivem svetu, saj je čuječnost naravna danost: odprto, radovedno opazovanje doživljanja v trenutku z opuščanjem takojšnje ali vnaprejšnje sodbe o kakovosti in pomenu tega, kar zaznavamo.

Boljši fokus omogoča boljše prepoznavanje najrazličnejših zunanjih in notranjih dražljajev, boljše prepoznavanje doživljanja pa širi možnosti izbire delovanja. Z odraščanjem številni izmed nas izgubljamo to naravnanost; da bi se je spomnili, nam lahko pomaga vadba.

Vadba čuječnosti za odrasle poteka na prav specifične načine in nekateri od njih so že nekaj desetletij pod budnim očesom znanstvenih raziskovanj. Tehnik se lahko učimo sami, lahko pa se povežemo z izkušenimi učitelji in v družbi drugih udeležencev formalnih programov (MBSR, MBCT) krepimo lastno pozornost ter se urimo v prepoznavanju medsebojne povezanosti.

Učenje otrok in mladine se nekoliko razlikuje od učenja odraslih. Formalne vaje so krajše, otrok naj predhodno razume, zakaj in kako mu posamezna vaja lahko pomaga. Čuječne aktivnosti so pravzaprav zelo preproste. Ena od teh je na primer poslušanje zvokov.

Usmerjanje pozornosti na zvoke na nas vpliva na več načinov. Možganski centri se urijo v sposobnosti prepoznavanja različnih zvokov, pa tudi v razlikovanju bistvenih od nebistvenih zvokov – to je sposobnost, ki nam pride prav pri učenju. Urijo se v sposobnosti prepoznavanja, kdaj je šla pozornost stran od poslušanja, na primer k razmišljanju, čemur sledi ponovno vzpostavljanje pozornosti na zvok.

Tako naša pozornost postaja elastična, na izbrano mesto jo lahko vračamo mirneje, bolj sproščeno – kar je ponovno sposobnost, ki nam pride prav pri učenju, saj lahko že en dražljaj v nas sproži vrsto asociacij, razmišljanja se nato zavemo šele čez nekaj trenutkov in še potem se težko vračamo k načrtnemu osredotočanju, ki ga učenje zahteva.

In nenazadnje, mirno poslušanje, sprejemanje zvokov, kot se pojavljajo, umiri telo in duha. Včasih je otrokom to izvrstna aktivnost pred spanjem ali pa način umiritve.

Za vajo ne potrebujemo ničesar posebnega, zvoki so vedno okoli nas. Za izvedbo pa je dobro, če se predhodno zavemo svojega telesa, položaja, v katerem smo, teže telesa, ki pritiska navzdol, pokončnosti telesa, če sedimo ali stojimo. Nato pozornost obrnemo k zvokom. Samo dovolimo, da zvoki priplavajo do nas: mogoče so to zvoki od blizu, celo znotraj nas, ali pa so to zvoki iz daljave. Samo poslušamo. Mogoče čez nekaj trenutkov opazimo, da smo začeli razmišljati – mogoče o tem, kar smo slišali, ali pa o nečem povsem drugem, in to ni napaka.

Igra je v tem, da si takoj, ko premik pozornosti stran od poslušanja opazimo, brez slabe vesti mirno naredimo kljukico – premik pozornosti smo prepoznali – nato ponovno začnemo poslušati. Včasih se lahko odločimo in poslušamo predvsem zvoke, ki so najbolj oddaljeni. Ali pa predvsem zvoke, ki prihajajo od nekje zgoraj. Drugi zvoki seveda tudi ostajajo, toda pozornost usmerjamo v prav določeno smer, čim bolj lahkotno.

Avtorica članka: Katarina Cerar Bajde

Vir fotografij: Shutterstock

Vir fotografije avtorice: Osebni arhiv