VARNA NAVEZANOST – največja človeška potreba

John Bowlby je idejni oče teorije navezanosti. Glavne stebre teorije je postavil v knjižni trilogiji. [1] Teorija navezanosti je tako postala steber sodobne znanosti o razumevanju otroškega razvoja. Na naših tleh je v družbo najprej vstopila na področju zdravstva, kjer so pred desetletji prenehali s prakso odnašanja novorojenčkov od mamic. Nadalje se je uveljavila praksa, da lahko starši bivajo ob bolnem otroku v bolnišnici. V zadnjem obdobju so bili narejeni veliki koraki glede razumevanja uvajanja otrok v vrtec, [2] ki mora biti usmerjeno v individualne potrebe vsakega otroka.

Kaj je navezanost? [3]

Navezanost je biološka danost. Otroci se z biološko predispozicijo navežejo na svoje skrbnike. Navežejo se na njih, če so do njih ljubeči in skrbni, pa tudi če so grobi in zanemarjajoči. V prvem primeru razvijejo varno navezanost, ki je jedro zdravega razvoja, v drugem primeru razvijejo nevarne oblike navezanosti: izogibajoča se, ambivalentna in dezorganizirana, ki so jedro duševnih motenj tako otrok in mladostnikov kot tudi odraslih.

Zahvaljujoč mnogim raziskovalcem navezanost danes vedno globje spoznavamo v kontekstu nevroznanosti (sodobnih spoznanj o možganih). Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson (Siegel, 2015; Siegel in Bryson, 2016; Siegel in Bryson, 2018; Siegel in Bryson, 2020) nam varno navezanost [1] približata kot odnos staršev ali skrbnikov do otrok, ki ga zaznamujejo štirje stebri: biti varen, biti viden, biti (po)tolažen; v kolikor lahko v odnosu vzpostavimo navedene tri stebre, s tem oživimo četrti steber varne navezanosti, ki se imenuje biti zavarovan.

Varnost

Prva naloga vseh odraslih v odnosu do otrok je, da za otroka nismo vir nevarnosti. To pomeni, da se v odnosu z otroki vzdržimo fizičnega nasilja, kričanja (razen, ko s tem preprečimo poškodbo ali škodo), žaljenja, prekinitve stika in podobnega.

Zaradi svoje osebne zgodovine se odrasli pogosto odzivamo impulzivno – z odzivom, kakršnega smo bili deležni kot otroci s strani svoji staršev in skrbnikov. In tak odziv ni vedno zagotavljal čustvene in fizične varnosti, zato je pomembno, da vpogledamo nazaj v svoje otroštvo in razmislimo, kako bi sedaj svojim otrokom zagotovili varen fizičen in čustven prostor.

Varen fizičen prostor pomeni, da se otroku v tem okolju ne bodo dogajale fizične poškodbe. Čustveno varen prostor pa pomeni, da starš ali skrbnik vsak trenutek otroku nudi fizično bližino tolažbe in pomiritve. Ko je otrok lačen, mu damo hrano. Ko je utrujen, ga uspavamo. Ko je jezen, ga potolažimo in pomirimo. Nanj ne kričimo in z njim ne prekinjamo stika. Ko je majhen, ga večkrat vzamemo v naročje ter ga pomirimo in potolažimo.

Otrok v odnosu varne navezanosti svobodno raziskuje svet okrog sebe in se vrača k staršu ali skrbniku kot ladja v varno pristanišče: pride napolnit prazen rezervoar s hrano, pijačo, po objem za počitek, tolažbo, pohvalo, vzpodbudo. Ko to dobi, se spet lahko vrne k raziskovanju sveta. (Za razliko od nevarnih oblik navezanosti, ko bodisi povsem neorganizirano teka sem in tja, divja, kriči, se ne more umiriti ali pa se sploh ne zmore in ne upa podati v raziskovanje sveta, saj je preplavljen s strahom.)

Videnost

Odrasli svoja ravnanja prilagodimo glede na to, kako vidimo stvarnost. Ko se otrok neprimerno vede, to pogosto opišemo kot jezikanje, upiranje, žaljenje, lenobo ipd. Pogosto odrasli mislijo, da se otrok namerno neprimerno vede. Mona Delahooke nam v svoji novi knjigi [4] pomaga razumeti to novo paradigmo z metaforo ledene gore. Kot vemo, je večji del ledene gore pod morjem. Vidni del ledene gore nad morjem simbolizira vedenje, skriti del ledene gore pa razloge, ki vedenje določajo.

Prejšnje generacije se s skritim delom ledene gore pogosto niso ukvarjale. Vedenje otrok je bilo tisto, po katerem se je merila njihova “pridnost”. Znanost nam danes pomaga razumeti, da je vedenje otrok komunikacija. Otrok čustvenih vsebin še ne zna izraziti z besedami, zato jih izraža z vedenjem. V kolikor od otrok zahtevamo zgolj lepo vedenje, lahko s tem izgubimo pomembne informacije o njegovem doživljanju in pomoči, ki jo od nas potrebuje. Starši in drugi odrasli smo tisti, ki bomo otroku pomagali spoznavati, kaj se v njegovem svetu dogaja. Z novim razumevanjem vedenja spoznavamo prave potrebe svojih otrok.

Vsakemu staršu so poznane stiske ob odhodu majhnih otrok v posteljo. Otroci pogosto pred spanjem postanejo bodisi zelo aktivni ali pa imajo neskončne želje: lačen, žejen, še eno pravljico itd. Na tem primeru lahko vidimo pomen tega, da pravilno ovrednotimo otrokovo vedenje. Za otroke odhod v posteljo pomeni ločitev. Otroci do 5. leta starosti [5] še ne razumejo, da bomo zjutraj ponovno skupaj, zato ne preseneča, da se na najrazličnejše načine želijo zoperstaviti odhodu v posteljo ali ga vsaj odložiti.

Dr. Neufeld je bil del svoje kariere gostujoč profesor v Provansi v Franciji. Na tem področju Francije imajo zanimiv običaj, kjer mali otroci pripravijo zvečer mizo za zajtrk. To njihovim možganom pomaga ublažiti stisko ločenosti, saj pripravljena miza za zajtrk obeta, da se zjutraj ponovno srečamo. Za starše je pomembno, da imajo pri uspavanju v mislih predvsem to, kako otroku pomagati prebroditi stisko ob odhodu v posteljo. Nekateri se odločijo za skupno spanje, drugi dlje časa ostanejo v otrokovi sobi. Ne obstaja objektivno najboljši način uspavanja. S tem razumevanjem v zavesti pa se lahko v vsaki družini najdejo rešitve, da bo otrok doživljal potrebno varnost, videnost in pomirjenost.

Tolažba

Tolažba je pogosto za starše velik izziv. Vsi poznamo stavke: Ne jokaj!, Ne delaj scene!, Izsiljuješ!, Sitnariš!, Pojdi v sobo!, Če takoj ne nehaš, bo …! Znanost ugotavlja, da poteka pot do samopomiritve otroka (regulacije) s pomočjo odrasle pomoči (koregulacije). Dr. Siegel in Tina Payne Bryson poudarjata, da je za otrokove možgane zelo pomembno, da vedno rečemo DA občutjem, četudi moramo reči NE vedenju. Zelo drugače je za otrokove možgane, če jim pošljemo sporočilo: “Joj, kako si tečen!” kot pa: “Vidim, da te nekaj zelo frustrira in vznemirja. Pridi, se bova pogovorila.” Naša odrasla naloga je, da zrcalimo in se uglasimo z otrokovim čustvenim stanjem. S tem mu pomagamo, da razume svoje čustveno stanje in ga hkrati tudi predeluje ob našem sočutnem odzivu.

Tolažba ni strategija, s katero želimo otroka utišati, da ne bo jokal ali ne bo več glasen. Tolažba pomeni: ko se uglasimo z otrokovim čustvenim stanjem, se otrok počuti viden, slišan in sprejet in mi odrasli mu s svojim zgledom pomiritve omogočimo njegovo pomiritev. Dokler otrok ni viden in slišan v svojem čustvenem stanju, le-to prehaja v vedenjski odziv, ki je vedno bolj intenziven, saj nas z njim otrok kliče na pomoč, opozarja, da se ne more umiriti sam.

Zahodna družba žalost in jok pogosto postavi na nasprotni breg od sreče. V resnici so solze naš velik zaveznik. Ko je bil Dr. Neufeld vprašan, kaj je bistvo vzgoje, je odgovoril: “Pripeljati otroka iz frustracije v žalost.” To pomeni, da otroka sprejmemo, ko je v stiski, ko je frustriran, ko mu nekaj v njegovem svetu ne gre po njegovih načrtih. Otrok, ki je sprejet na tak način, bo pogosto “zdrknil” v žalost in solze.

Žalost je ključen prilagoditveni mehanizem, ko nekaj v našem svetu ne deluje, zato je žalost naš zaveznik. Danes vemo, da veliki fantje in velike punce jokajo. Jokanje je pogumno. Z jokom se “odpočijemo” od tistega, kar trenutno ne deluje. Morda otrok ni mogel dobiti še ene risanke ali pa je žalosten, ker babica ni prišla. Žal otroku v čustvenem stanju “frustracija-žalost” pogosto želimo pomagati z najrazličnejšimi razumskimi razlagami, ki ne delujejo. Z žalostjo “upravlja” desna polovica možganov, kjer je prostor za čustvovanje. Razumske razlage pa so del leve možganske hemisfere, zato je za uspešno tolaženje pomembno, da se naša desna hemisfera uglasi z otrokovo desno hemisfero.

Zavarovanost

Predhodni stebri varne navezanosti – varnost, videnost in tolažba – vodijo v notranjo zavarovanost. Otrok in kasneje odrasel doživlja, da je kos izzivom življenja in da zunanje okoliščine zanj nimajo zadnje besede. Posebej pomembna je sposobnost doživljanja žalosti, kjer lahko predelamo najrazličnejše situacije, ko življenje ne gre po naših načrtih. Po podatkih iz ZDA je tam varno navezanih otrok okoli 60 %. Za Slovenijo teh podatkov nimamo. Verjetno gre za primerljiv odstotek.

Povabilo

Otrok potrebuje povabilo staršev, da je dobrodošel v njihovi navzočnosti. V tem primeru otrok čuti, da ga imajo starši radi in da so ga veseli takšnega, kakršen je. Seveda starši vzgajamo nepopolno, in to ni težava. Pomembno je, da se svoje nepopolnosti zavedamo in da se zmoremo otroku opravičiti. Da se vedno ponovno povežemo z otrokom.

Ne preveč separacij

Ločitev od staršev je za otroka največja grožnja. Slovenska zgodovina otrok in njihovih ločitev je zelo kruta. Življenje otrok konec 19. stoletja je popisala Alenka Puhar v delu Prvotno besedilo življenja. Mnogi otroci so bili iz različnih ekonomskih in drugih razlogov v tedanjem času ločeni od svojih staršev že v predšolskem obdobju. Vse to je vplivalo tudi na kasnejše rodove.

Danes vemo, da se otrok lahko naveže na več oseb, sta pa zato potrebna čas in dovolj dolga prisotnost starša ob novi osebi. Za manjše otroke so lahko škodljive že kratkotrajne separacije, če je ob njih oseba, na katero niso navezani oziroma je ne poznajo. [6]

Mehko srce

Za otroka je pomembno, da lahko starše spoštuje in da se jih ne boji. Pomeni, da se otrok pokaže pred starši takšen, kot je, in ne takšen, kot bi naj bil. Da je sprejet v svoji ranljivosti.

Zaključek

Kot že omenjeno, ima navezanost določene paradokse. Dr. Porges [7] pravi, da se eden od paradoksov glasi takole: “Če si odvisen od mamice ali odvisen od očija, ne boš zrasel in ne boš zapustil gnezda …” Raziskave izkazujejo, da so otroci, ki čutijo največjo varno navezanost na starše, najbolj drzni in raziskovalni, in ne obratno.

Navezanost je biološka danost. Otrok se naveže na starše, tudi če ga odrivajo, le da vzpostavi nevarno navezanost, zato se ne bojmo vpogledati v svojo preteklost in gradimo odnose, ki nudijo otrokom varno navezanost. Otroci jo potrebujejo za svoj zdrav razvoj. Dr. Neufeld to opiše takole: Otroci ne smejo delati za našo ljubezen, ampak morajo v njej počivati.

Avtorja članka:

Miha Ruparčič je družinski terapevt. Največ svetuje in predava na področju varne navezanosti. V Sloveniji se je izobraževal na področju transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću in na Teološki fakulteti v Ljubljani v programu zakonske in družinske terapije. S prof. dr. Christianom Gostečnikom in prof. dr. Tanjo Repič Slavič je vrsto let vodil šolo za starše.

V zadnjih letih se posveča poglobljenemu razumevanju otrokovega razvoja z vidika nevroznanosti in varne navezanosti. S področja varne navezanosti se izobražuje na Neufeld Institute v Kanadi pri dr. Gordonu Neufeldu, v ZDA pa pri dr. Danielu J. Sieglu, dr. Tini Payne Bryson, dr. Lauri Markham, dr. Moni Delahoke, Marku Wolynnu, Susan Stiffelman in drugih. Z ženo Carmen sta starša dveh šolarjev. Svoje delo opravlja na Inštitutu za raziskave varne navezanosti.

Carmen Breznikar Ruparčič je zakonska in družinska terapevtka, ki trenutno zaključuje študij v otroka usmerjene igralne terapije (child centered play therapy) pri dr. Tini Payne Bryson in Georgie Wisen-Vincent (https://playstronginstitute.com/about). Zadnjih deset let se je posvetila študiju varne navezanosti in razvoju otroških možganov tako v teoriji kot v praksi (kot mama dveh otrok).

Viri:

[1] Attachment and loss trilogy, 1969,1972, 1980
[2] Več o tem: Richard Bowlby https://www.youtube.com/watch?v=gP1RIygrDVo
[3] V kontekstu prispevka se navezanost uporablja kot sinonim za varno navezanost. Poleg varne navezanosti obstajajo še tri oblike nevarne navezanosti: izogibajoča se, ambivalentna in dezorganizirana.
[4] Brain Body parenting, Moona Delahooke 2022
[5] Dr. Gordon Neufel, izobraževanje Intrense I https://neufeldinstitute.org/course/neufeld-intensive-i-making-sense-of-kids/
[6] Znanost o vzgoji, Didakta 2017
[7] Izobraževanje Working with Abandonment: https://www.nicabm.com/program/abandonment/

Vir fotografij: Shutterstock
Fotografija avtorjev članka: Osebni arhiv